POSLOVILA SE JE JOLKA MILIČ

Malo pred 95. rojstnim dnem, ki bi ga dopolnila 5. februarja, je preminila Jolka Milič, prevajalka, književnica in publicistka, ena največjih ambasadork slovenske literature v Italiji ter vzor pokončnosti, in zavzemanja za podcenjeno ustvarjalnost žensk.

Jolka Milič se je leta 1926 rodila v Sežani, kjer je živela vse svoje življenje, njen intelektualni, duhovni in ustvarjalni dom pa je bila literatura. Ko je po drugi svetovni vojni dokončala učiteljišče v Gorici, se je sicer zaposlila kot bančna uslužbenka, a je v revijah že začela objavljati kratke zgodbe in pesmi; njena edina pesniška zbirka je leta 1972 izšla kot Pesniški list – lepljenke. Začela je tudi prevajati in pisati kritike, sprva pod samoironično poimenovano rubriko Pomisleki gospodinje. Uveljavila se je predvsem kot prevajalka, saj je v več kot šestih desetletjih delovanja pripravila več deset knjig prevodov slovenskih pesnic in pesnikov v italijanščino, ki jim je pogosto tudi sama našla založnika. Zaslužna je tudi za vrsto prevodov italijanskih, francoskih in španskih avtorjev v slovenščino.

S publicističnimi in polemičnimi zapisi se je živo, inteligentno, razgledano in iskrivo odzivala tudi na javne zapise o slovenski literarni ustvarjalnosti, o vlogi, ki jo ima slovenski jezik v javnosti in prepogostem mačehovskem odnosu Slovencev do njega. A cilj njene polemične razprave ni bil diskvalifikacija drugače mislečega, pač pa »sabljanje z inteligentnimi peresi«, kjer sta osrednji orožji pisca izčiščeno stališče do problematike, ki ga izraziš z mojstrskim

Za svoje delo je prejela tudi več nagrad, med njimi Lavrinovo diplomo za prevodno in zavzeto posredniško delo, nagrado mira Ženskega odbora slovenskega centra PEN kot vzor pokončnosti, poguma in zavzemanja za podcenjeno ustvarjalnost žensk, Republika Italija pa ji je pred petnajstimi leti podelila svoje najstarejše odlikovanje, zvezdo nacionalne solidarnosti, saj je Miličeva odigrala pomembno vlogo medkulturne povezovalke z Italijo.

V popotnico nam, ki še stopamo po zemeljskih poteh, je nekje zapisala: « Svet je preveč lep in pisan, časa zanj pa odločno premalo. Rezultat? Neizbežna nostalgija po izgubljenem.«

Metka Rupnik

Foto: FPA

Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Primorskega vala. Prosimo, da se pri komentiranju držite teme in ne uporabljate sovražnega govora.