"PREŽETI SMO Z ŽELEZOM, PULVERJEM ... S SOŠKO FRONTO"

Aljoša Gerbec iz Ročinja je zbiratelj posebne sorte. Čeprav zbira tudi ostaline prve svetovne vojne, kakor pravi, ni poseben ljubitelj orožja, še manj navdušenec nad vojaškimi spopadi. Do izkopanih in najdenih ostankov in starin pristopa, med drugim, s stališča rokodelca. Ne zanima ga le, čemu je bil najdeni predmet namenjen, ampak tudi kako, iz česa in kdaj je bil izdelan.   

Potem je poseben tudi zato, ker spada v mlajšo generacijo zbirateljev. Zase pravi, da se je rodil 30 let prepozno in zamudil trenutek, ko so iz starih domačij ob meji predvsem v Italijo odhajali celi tovornjaki starih predmetov. Čas je kdaj zaveznik, kdaj pa tudi nasprotnik zbirateljev in če kdo, to dobro ve Aljoša, ki včasih že po barvi rje ve, ali je predmet ležal v zemlji dovolj dolgo, da bi lahko bil vojaškega izvora.

Rja in trohnoba neusmiljeno napadata zakopane in slabo shranjene predmete, vendar pa Aljoša dodaja, da včasih po ostaline prve svetovne vojne ni potrebno prav daleč. Dovolj je pogledati v orodjarno kakšne starejše hiše, kjer se še najdeta macola ali kramp iz tistega obdobja.

Kot pravi navdušenec nad zgodovino Aljoša ne zbira le predmetov iz prve svetovne vojne, ampak njegovo pozornost pritegne vse, kar je nekoč služilo nekemu namenu. Kljub temu je njegova zbirka v nekdanjih prostorih Krajevne skupnosti namenjena predvsem ostalinam vojne, v kateri se je evropska in svetovna zgodovina upajmo da zadnjič na ta način pisala tudi na slovenskih tleh. Nenazadnje, dodaja Aljoša, pa se tej vojni v Posočju tako ali tako ne moremo izogniti, četudi bi si še tako želeli.

Pogovor: Aljoša Gerbec

Obisk njegove zbirke, ki je možen le po predhodni najavi, se seveda močno razlikuje od večjih zbirk in muzejev. Kakor pravi Aljoša, programa predstavitve nima pripravljenega in pogovor o ostalinah zlahka zavije v to ali ono smer, odvisno od zanimanja in predznanja obiskovalca.

Kljub temu pa pri svoji predstavitvi rad poslušalčevo pozornost obrne na razmere, v katerih se je zaradi vojne znašla Avstro-ogrska monarhija. Razloži in na primerih pokaže, kako je vsako vojno leto neodvisno od zmag in porazov na bojiščih na kolena spravljalo tedaj največjo evropsko državo. Že po izdelavi in izgledu bajoneta iz zadnjega leta vojne razumemo, zakaj so vojaški zgodovinarji preboju pri Kobaridu nadeli ime »čudež« - tudi zato, ker so z drzno vojaško akcijo pravzaprav rešili državo, ki je bila tik pred kolapsom.

Vojaški vsakdan skriva obilico zanimivih zgodb in vsaj uvod vanje lahko pomeni tudi zbirka Aljoše Gerbca. Vsekakor pa upa, da ne bo ostalo le pri tem in bo kmalu lahko obiskovalcem predstavil tudi etnološko zbirko, vključno s kovaškim ognjiščem, kjer zna tudi sam vihteti kladivo.

Primož Božič

Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Primorskega vala. Prosimo, da se pri komentiranju držite teme in ne uporabljate sovražnega govora.