TOPOLOVO - (SKORAJ) OPUŠČENA BENEŠKA VASICA, KI JI NI ENAKE

V vasico, ki se oklepa strmega pobočja pod Sv. Martinom in Kolovratom in pod katero žubori potok Koderjana, te pot ne zanese kar tako, mimogrede. Do nje namreč pelje cesta, ki ne vodi nikamor drugam kot v Topolóvo. In vendar se marsikdo tja vrača. Nekateri za stalno, drugi le občasno, posebno živahno pa je v tem zaselku v poletnih mesecih, ko zaživi Postaja Topolóve.

Kakor običajno se je to tudi letos zgodilo v prvi polovici julija. Od 1. do 17. dne tega meseca se v tej skorajda opuščeni beneški vasici dogaja Postaja, izvrstno ime za izvrsten projekt, ki že skoraj 30 let napolnjuje ozke uličice in majhne trge z vsakovrstnim umetniškim ustvarjanjem.

Ime Postaja je tudi rahlo ironično, za avtomobiliste je Topolóvo namreč zadnja postaja oziroma obračališče, tisti kraj, kjer je cesta priznala premoč strmini. In vendar se, bi lahko rekel katerikoli od naših treh današnjih sogovornikov, pot tu nikakor ne konča, poti se tu šele odprejo – poti do drugačnega doživljanja in življenja.    

V Topolovem boste zaman iskali odre ali vstopnice. Začetka dogodkov ne diktirajo urini kazalci, pač pa določeni trenutki v dnevu, kot sta npr. čas, ko dan prehaja v noč, ali pozni popoldan ... Tudi lokacije dogajanja niso natančno določene, a ob pravem trenutku se ljudje že nekako znajdejo na pravem kraju. Tako kot so se v takšnih strnjenih skupnostih vedno, ko je bilo potrebno kaj skupnega opraviti.

Naša prva današnja sogovorka je Antonella Bukovaz, pesnica in performerka, med drugim tudi nagrajenka literarnega festivala v Vilenici. A tokrat smo besede in zvoke, ki rastejo iz nje, pustila ob strani, spregovorili smo o prsti, iz katere je vse prišlo, Antonella je namreč rojena Topolóvčanka in s Postajo živi od samega začetka. Z njo se je pogovarjal Primož Božič.

POGOVOR: Antonella Bukovaz

Iz Postaje Topolóve se je v vsem tem času rodilo že marsikaj, najočitneje pa jo za svoj osrednji formativni element postavlja skupina mladih umetnikov in izobražencev, zbranih v okviru društva Robida.

Ime društva seveda nosi nek pomen, robida zraste tam, kjer ni ničesar drugega, nam pojasni Aljaž Škrlep, Novogoričan, ki je eden tistih mladih ljudi, ki so v zadnjem času Topolóvo izbrali za svoje stalno bivališče. V tej vasi res marsičesa ni bilo in društvo Robida praznino napolnjuje predvsem z osmišljanjem podeželja kot možnega življenjskega prostora v prihodnosti, pa tudi povsem fizičnim ukvarjanjem s krajino, ki se mu, poleg teoretskega raziskovanja, posvečajo. 

Začetke društva in projekt revije, ki je pravzaprav starejši od njega, pa nam predstavi Vida Rucli, ena od soustanoviteljic, ki je s Topolóvim tudi družinsko povezana.

Pogovor: Vida Rucli

Naš zadnji sogovorec, Aljaž Škrlep, nam je nekoliko podrobneje predstavil delovanje radijske postaje Robida, nadalje pa tudi uspeh, ki ga je društvo pred kratkim doseglo na razpisu Evropske komisije. Nanj so prijavili zanimiv arhitekturno-družbeni projekt, ki nekoliko obrača ustaljeno razmišljanje o hišah kot povsem samostojnih bivalnih enotah določene skupnosti. Vendar, kakor se za Topolóvo spodobi, tudi ta projekt v marsičem izziva naše ustaljene mišljenjske poti.

POGOVOR: Aljaž Škrlep

Primož Božič

Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Primorskega vala. Prosimo, da se pri komentiranju držite teme in ne uporabljate sovražnega govora.