RAFUTSKI PARK, PARKOVNI LEPOTEC NA SOMESTJU GORICE IN NOVE GORICE

Rafutski park je skrajna točka zahodnega dela Panovca, ki se tu v smeri goriškega gradu izteče tik pred državno mejo z Italijo.

Park so lani in letos intenzivno obnavljali in septembra po njem že popeljali prve obiskovalce, sicer pa uradno še ni odprt za javnost, slednje se bo po napovedih zgodilo kmalu po novem letu.

Rafutski park je ime dobil po griču, na katerem se nahaja, Laščakova vila, še ena kulturno-zgodovinska posebnost v njem, pa po lastniku in graditelju, arhitektu Antonu Laščaku. 

Laščak v svetu velja za očeta tako imenovanega neoislamskega sloga, deloval je v Egiptu, v arabskem svetu je za takratne vladarje načrtoval najmogočnejše in najrazkošnejše palače.

Tako vila kot park sta bila v zadnjih letih zapuščena in prepuščena propadanju, vsaj park pa je sedaj urejen. Naša prva sogovornica je bila Katja Kosič iz novogoriške enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

POGOVOR: Katja Kosič (5:06)

V parku zaradi posebne mikroklime, zavetrja pred burjo, flišnih tal in potočka uspeva več eksotičnih vrst, kakršnih drugod po Sloveniji ne najdemo.

Obenem so nekatere rastline, ki jih poznamo kot grme, med njimi lovorji, lovorikovci in rododendroni, zaradi ugodnih razmer dosegle dimenzije mogočnih dreves. Rafutski hrast plutovec je celo najstarejši znan svoje vrste pri nas, najštevilnejše pa so ciprese in cedre, zelo dobro uspevajo tudi sekvoja, kalifornijski lovor, kalifornijska libocedra in mnoge druge toploljubne vrste.

Model za prefabricirano betonsko kupolo je Laščak uporabil za nišo.

Park je zato, pa tudi zaradi svoje lege, pomembna zelena površina somestja Nove Gorice in Gorice, je povedala arhitektka Aleksandra Torbica iz razvojne pisarne Mestne občine Nova Gorica:

POGOVOR: Aleksandra Torbica 1 (6:04)

Pred več kot sto leti ga zasadil in uredil arhitekt Anton Laščak in čeprav se nekatere rastline danes zaradi svoje razširjenosti ne zdijo več eksotične, denimo palme ali bambus, je na prelomu stoletja raznolikost eksotov, ki si jih je lahko privoščil lastnik, kazala na njegov visoki položaj v takratni družbi.

Park, ki je vedno bolj zaraščen dve desetletji sameval, so nazadnje vzeli v roke pri Ljubljanskem urbanističnem zavodu, nad načrti pa sta bedeli krajinski arhitektki Urška Kranjc in Katarina Iskra. 

Pri prenovi jima je bil v pomoč Laščakov načrt za vzhodni del parka, medtem ko sta pri zahodnem delu, kjer je bila nekoč vila Palm, za umeščanje novih elementov imeli bolj proste roke.

Domačinka Katarina Iskra si je pred dobrim desetletjem obnovo Rafutskega parka zamislila tudi v svojem diplomskem delu, sedaj pa dobila priložnost, da jo dejansko izpelje.

POGOVOR: Katarina Iskra (3:52)

Pri načrtovanju prenove je sodelovala tudi Urška Kranjc, pogovoru lahko prisluhnete spodaj:

POGOVOR: Urška Kranjc (4:36)

»Noben človek ni otok, popolnoma sam zase,« je Ernest Hemingway zapisal na začetek znamenitega romana Komu zvoni, in tudi Rafutski park ni zelen otoček sredi betonske džungle. Povezuje se s gozdom na Panovcu in zelenim pasom ob nekdanji slovensko-italijanski meji, ki teče vzdolž železniških tirov od mejnega prehoda na Erjavčevi do tistega v Solkanu. Predstavi nam ga Aleksandra Torbica iz novogoriške občine.

POGOVOR: Aleksandra Torbica 2 (3:00)

Ostanki vile Palm (ostale fotografije od spodaj gor: razgledišče, amfiteaterski prostor, detajl podpornega zidu, s pergolo pokrito počivališče, Laščakova vila / talni kazalnik zanimivejših dreves).

Primož Božič

Naslovna fotografija: Uradni vhod v park s ceste, ki pelje čez Rafut.

Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Primorskega vala. Prosimo, da se pri komentiranju držite teme in ne uporabljate sovražnega govora.