SOŠKE ELEKTRARNE KOT IZJEMEN SPOMENIK ARHITEKTURNE IN TEHNIŠKE DEDIŠČINE

V Kulturnem domu v Desklah sta sodelavki novogoriškega Zavoda za varovanje kulturne dediščine včeraj predstavili izsledke arhivskega raziskovanja okoliščin načrtovanja in gradnje hidrocentral Doblar in Plave ter spremljajočih objektov. Zaradi izrazitega arhitekturnega oblikovanja ti objekti predstavljajo izjemno kulturno dediščino tega prostora.

Pomembni pa so tudi zaradi tehniške dediščine, zagotavljata Alenka di Battista in Katja Kosič iz Zavoda za varovanje kulturne dediščine, vendar sta se doslej usmerili zgolj na arhitekturo, ki jima je po strokovni plati bližja. 

V okviru raziskave sta pregledali arhiv glavnega arhitekta, nadalje pa še arhiv Soških elektrarn in Pokrajinski arhiv Nova Gorica, pregledali sta tudi stavbe in ugotovili, da je arhitekturna dediščina skoraj v celoti ohranjena, je dejala Katja Kosič. Ali jih bodo kot dediščino zaščitili je odvisno tudi od sedanjega upravljalca, nekoliko težje bi to bilo pri bivanjskih objektih.

Soške elektrarne so edine med obema svetovnima vojnama zgrajene elektrarne na slovenskem ozemlju, arhitektu pa so služile tudi kot nekakšen model za povojno delo na elektrarnah v Italiji.

Elektrarne, pregrade in pripadajoča delavska naselja je tedanja italijanska oblast zgradila izjemno hitro, v dveh letih, pri delu so sodelovali tudi domačini, sicer pa je delovna sila prihajala iz celotne Furlanije-Julijske Krajine.

Raziskovalna dela za gradnjo so se začela v letih 1936/37, leta 1938 pa so nastali načrti za obe hidrocentrali. Do leta 1940 sta tako v Doblarju in Plavah nastali dve hidroelektrarni s pripadajočima pregradama v Podselu in Ajbi, nadalje upravni in nadzorni prostori, predori za vodo in servisni predori ter delavska naselja v Doblarju in Plavah.

Pregradi je projektiral tedaj najboljši italijanski inženir za tovrstne gradnje Semerani, medtem ko snovalec načrtov za objekte hidrocentrale in naselja ni bil posebno priznan, se ga je pa ponovno ovrednotilo nekje v 90. letih, po tem, ko je po vojni razvil svoj slog.  

Z marmorjem obložene veže in stopnišča, okrogla okna in velike zasteklitve v strojničnih prostorih, arhitekturni detajli tudi na tehniških objektih in modernistična zunanjščina so dokaz premišljenega dela glavnega arhitekta Francesca Bonfantija:

»Najbolj kvalitetno je zagotovo oblikovana HE Doblar, saj se v bistvu vidi, da je tu arhitekt dal največ pozornosti na zunanjščino, na umestitev v prostor, na oblikovanje tega odnosa z arhitekturo naselja in na vse materiale, ki jih je tam uporabljal,« je dejala Alenka di Battista.

Delavska stanovanja ob obeh hidrocentralah so pomenila za predvojni standard neverjetno razkošje in tako je ostalo tudi v prvih letih po 2. svetovni vojni, se spominja Nadja Velušček, ki se je rodila v stanovanju ob centrali v Plavah:

»Ta arhitektura je posebna, je zanimiva, in tudi bivanje je bilo, prostori so bili zelo veliki, sončni, ampak ko si otrok ne razumeš, da imaš kopalnico, ki je drugi nimajo, čeprav zakuriš na drva; takrat so še vse hiše na vaseh so imele stranišča zunaj oziroma na štrbunk, kakorkoli je že bilo.«

Zoran Brezigar je v elektrarni v Plavah delal med leti 1967 in 1975, spomni se predvsem izjemnega pomena urejenosti, delavci so s seboj nenehno nosili krpico, s katero so brisali morebitne oljne madeže, kar je navada, ostala še iz obdobja Italije, je dejal:

»Kar se tiče čistoče objekta samega, osebne čistoče, od delovnih oblek do frizur, do britja, to je bilo vse pokrito. Ko si prišel noter v tak objekt, ves v marmorju, do strojnic, je bilo skoraj razumljivo, da so morali biti tudi delavci na nekem nivoju.«

Primož Božič

Naslovna fotografija: Pregrada Ajba ob zadnjem deževju

Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Primorskega vala. Prosimo, da se pri komentiranju držite teme in ne uporabljate sovražnega govora.