ZASANJAN, A MOČAN ZAKLJUČEK TRIDNEVNE JAZZOVSKE ZVOČNE GOSTIJE NA JAZZU CERKNO

Tudi zadnji dan letošnje izdaje festivala Jazz Cerkno je postregel s pestrim dogajanjem, ki se je začelo že dopoldne, ko so na glavnem odru udeleženci delavnice za najmlajše pod naslovom »Preparirani klavir« izvedli sklepni koncert. Mentor Boštjan Gombač je mlade glasbenike postavil okrog klavirja, v notranjost katerega so nato postavljali različne predmete in tako iz njega izvabljali nenavadne zvoke. Igrivo in inventivno, kakršen je bil tudi koncert multiinštrumentalista Iztoka Korena, ki je navdušil udeležence Jazzohoda z mojstrskim obvladanjem številnih glasbil, od nenavadnih brenkal do različnih tolkal.

Glavni program se je začel popoldne v glasbeni šoli, kjer je s projektom »ILLUSION OF FREEDOM« nastopila srbska pihalka Jasna Jovićević, ki je poleg pihal igrala tudi na tako imenovani »space drum« ali pa »hang drum«, kot ga poznamo pri nas. Z radoživim igranjem na to veliko kovinsko tolkalo z nenavadnim razponom zvokov, ki res delujejo »vesoljsko«, je glasbenica dopolnjevala svoje igranje na več saksofonov, iz katerih je z lahkoto izvabljala širok nabor zvokov, od predirnejših piskov do razneženih in liričnih pasaž.


Na glavnem odru je kot prva nastopila domača zasedba Rok Zalokar ZHLEHTET, ki je na našem festivalu premierno predstavila suito za oktet, posnetek nastopa pa naj bi izšel na albumu. Pianist Zalokar si je svojo suito zamisli kot počasi razodevajoč se konglomerat zvokov s poudarkom na zgoščeni skupinski medigri in ne toliko na doneskih posameznih glasbenikov, ki so igrali na pestro paleto glasbil, od gongov prek harfe do violončela. Odigrana v enem kosu, nova Zalokarjeva glasba je počasi valovala in pridobivala na intenziteti ter dinamiki. Občasno je ob vidnejšem vstopu kakega glasbila v ospredje spremenila smer, da bi se v naslednjem hipu znova ustalila v nihanju razdrobljenih zvokov in njihovem pazljivem razporejanju v impresionistično zvočno sliko.

Sledila je krhka glasba vokalno-pianističnega dua Sofie Jernberg in Alexandra Hawkinsa, ki nastopata pod imenom MUSHO. V Etiopjii rojena pevka, sicer živeča na Švedskem, se je znanih pesmi iz Etiopije in drugih skladb lotila na sila nekonvencionalen način. Vanje je vnašala prvine nenavadnih vokalizacij, ki so segale od krikov in čudno zvenečih glasovnih artikulacij do petja, podobnega samospevu ali celo operi. Britanski pianist Hawkins jo je spretno spremljal in dopolnjeval njene poudarke ter obenem vnašal svoje finese, ko je denimo v tipično etiopsko pentatonsko lestvico dodajal bluesovske fraze.

Prvine bluesa je v svojo vizijo modernega jazza občasno vpeljal tudi ameriški saksofonist Darius Jones, ki je s svojim triom sklenil večer in tudi festival. Jonesa sta spremljala dva izjemna glasbenika, Chris Lightcap na kontrabasu in Gerald Cleaver za bobni. Darius Jones Trio se je izkazal kot ubrana in za muziciranje razpoložena druščina, ki se je skozi nastop suvereno sprehodila po zapuščini jazza in črnske glasbe ter tako zedinila preteklost in sedanjost te vedno spreminjajoče se zvočne oblike. Jones je s saksofonom slikal osupljive pokrajine, zdaj zasanjane in lirične, zdaj razburkane in predirljive, a vedno je svoje linije v svet pošiljal preudarno ter z velikim občutkom za soigralca, ki sta pogosto prevzela glavno besedo.

Poduhovljena in navdahnjena igra trojice je navdušila občinstvo, ki je zahtevalo in tudi dobilo dodatek v obliki sanjave in počasi ugašajoče se daljše skladbe, ravno pravšnje za zaključek tridnevne jazzovske zvočne gostije. 

Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Primorskega vala. Prosimo, da se pri komentiranju držite teme in ne uporabljate sovražnega govora.