BORZNI KOMENTAR

Dolžniška past razvitega sveta

Večina držav ima danes precej več dolga kot pred pandemijo in za ta dolg plačuje tudi bistveno višje obresti. To pomeni, da je pritisk na javne finance precej večji kot pred nekaj leti, hkrati pa večina gospodarstev še vedno domala uživa polno zaposlenost.

V takšnih razmerah je prostora za omilitev negativnih učinkov pretiranega zadolževanja na javne finance in širše javno dobro prek visoke gospodarske rasti zelo malo, saj so proizvodne zmogljivosti že skoraj v celoti izkoriščene. Zato bo breme stabilizacije javnih financ vse bolj temeljilo na kombinaciji obrestnih mer, fiskalne politike in zaupanja finančnih trgov, ki pa bo sčasoma lahko začelo pešati.

Ameriška centralna banka (Fed) je pred kratkim, prvič letos, pričakovano znižala obrestno mero za 25 bazičnih točk. To je bil dolgo pričakovan korak, a hkrati precej previden, saj inflacija v ZDA še vedno vztraja pri 2,9 odstotka. Kljub temu vse bolj postaja jasno, da dolgoročni inflacijski cilj ne bo več dva odstotka, kot smo bili vajeni zadnja desetletja, temveč bližje trem odstotkom. Razlogov za to je več, kot so, pritiski ameriške administracije, ki si želi nižjih stroškov financiranja in večje spodbude za domačo proizvodnjo, visoka raven javnega dolga, ki jo je težko obvladovati, ter industrijsko-tehnološka tekma s Kitajsko, ki zahteva stalne naložbe v raziskave, razvoj, obrambne ter proizvodnje zmogljivosti.

ZDA imajo sicer največji primanjkljaj in tudi največji absolutni dolg, a jih pred resnejšim pretresom varuje tako imenovani privilegij dolarja. Povpraševanja po ameriških obveznicah ne bo zmanjkalo, saj je dolar še vedno osrednja svetovna rezervna valuta in varno zatočišče v času negotovosti.

Trgi so odločitev Feda sprejeli pozitivno. Wall Street je dosegel nove rekorde, vlagatelji pa so povečali pričakovanja glede cenejšega financiranja in večje privlačnosti delnic. Na drugi strani pa na obvezniških trgih razbremenitev za zdaj ostaja omejena. Donosi dolgoročnih obveznic so se sicer nekoliko znižali, najizraziteje pri ameriških 30-letnih obveznicah, kjer so od začetka septembra padli za približno 30 bazičnih točk, kar jih je vrnilo na ravni iz pozne pomladi. A to nikakor ne pomeni, da so fiskalni izzivi čudežno izginili. Pritisk javnih financ ostaja, dolgovi so veliki, prihodki držav pa omejeni.

ZDA imajo sicer največji primanjkljaj in tudi največji absolutni dolg, a jih pred resnejšim pretresom varuje tako imenovani privilegij dolarja. Povpraševanja po ameriških obveznicah ne bo zmanjkalo, saj je dolar še vedno osrednja svetovna rezervna valuta in varno zatočišče v času negotovosti. Sodobni pojav stablecoinov, ki so skoraj v celoti denominirani v dolarjih, ta »privilegij dolarja« še podaljšuje in poglablja. Gre za digitalni pospeševalnik povpraševanja po ameriških obveznicah, torej pravi »genius act« ameriškega finančnega sistema. Veliko bolj ranljivi sta Velika Britanija in Francija, kjer se kombinacija visokih primanjkljajev in politične nestabilnosti kaže v večjem nezaupanju investitorjev. Kapital je sicer trenutno še vedno na voljo in globalne likvidnosti ne manjka, toda zgodovina neuspešnih programov varčevanja po finančni krizi kaže, da danes nobena vlada ni pripravljena poseči po resnejših varčevalnih ukrepih.

S tem pa raste nevarnost, da bodo države prej ali slej prisiljene v strožje in veliko bolj boleče prilagoditve, ne po lastni izbiri, temveč zato, ker jih bodo v to prisilili finančni trgi. Takrat bo potrebna odločnost, vendar bodo razmere bistveno težje kot danes. Obrestne mere bodo verjetno višje, manevrskega prostora za politične kompromise pa bo manj. Vprašanje takrat ne bo več, ali se splača sprejeti nepriljubljene ukrepe, temveč katera politična opcija bo pripravljena nositi visoko ceno in kdo bo moral prevzeti odgovornost za težke odločitve.

mag. Lojze Kozole

ILIRIKA borzno posredniška hiša d.d., Ljubljana

Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Primorskega vala. Prosimo, da se pri komentiranju držite teme in ne uporabljate sovražnega govora.