PRVI MAJ - DAN MOLITVE ZA OBRTNIŠKE POKLICE

Torek, 01. maj 2018

Pred kratkim sem kar pošteno nasmejal enega izmed domačih duhovnikov, ki mi je namignil da ta teden molijo za duhovne poklice.
„Že, že,“ sem mu zabrusil, „manjka vas, ampak ti ne veš, kako manjka šele kelnarc in švasarjev!“

Oba sva vedela, da je tudi v tem kar precej resnice. Radijski programi in časopisne strani so v zadnjih mesecih polni vabil za zaposlitev predvsem srednješolskega kadra. Tega pa ni in ni. Kje torej tiči gora brezposelnih, množica mladih, o kateri pred volitvami hrumijo politiki?


PRENIZKE PLAČE IN NEUSTREZNA ZNANJA

Brez dvoma je trenutno stanje pomanjkanja delovne sile samo odsev dolgoletnega zadrževanja rasti plač, predvsem v realnem sektorju. To drži - tajkunski prevzemi, bežanje dobička v druge države ter požrešne javne investicije in dejavnosti ne govorijo v prid dobrega nagrajevanja – pač pa le floskulam, da bo tudi v prihodnje treba več in bolje delati. Na področju plačne politike bo morala država narediti pomemben korak, posamezne svetle izjeme povprečja ne bodo dvignile. Znano je, da so tudi pri najbolj zvenečih imenih zaposleni ljudje na minimalnih plačah. Beg znanja čez mejo je samoumeven.
Ni pa samoumevno dviganje socialne pomoči vsem: tistim, ki  se zaradi zdravstvenih ali drugih okoliščin ne morejo vključiti med  redne zaposlene delavce, hkrati pa tudi špekulantom, ki na črno delajo preko meje, pa tudi pri nas, darilo države pa jim je le priboljšek

Tudi v naši stroki manjka delavcev,  morda tudi zato, ker od njih pričakujemo univerzalna znanja, neenakomerno razporejen delovni čas in druge posebnosti, ki jih terja ta poklic. Tokrat izpostavljam tehnične poklice,  čeprav je podobna situacija tudi v drugih strokah.


MOJSTRI RASTEJO OD MALIH NOG


Zakaj v celotni Sloveniji primanjkuje predvsem obrtniških, tehničnih in sorodnih poklicev s praktičnim znanjem? Odgovor verjetno gre iskati v naš sistem vzgoje in izobraževanja.
Pred petdesetimi leti je bilo povsem normalno, da so se otroci podili po delavnicah, skednjih, podstrešjih, kjer so raziskovali staro šaro, delali škodo s podiranjem, a se hkrati učili, prijeli za vsako orodje. Če je prišla pod roko kašna izrabljena motorka, pa morda izrabljen televizor, je bil izziv še toliko večji. Neverjetno: Preživeli smo, čeprav smo razsuli strupeno baterijo, pa še marsikaj. Pela so kladiva, škripale žage...


ZAVIJANJE OTROK V VATO

Pa danes? Ko prijoka na svet  otrok, še posebej prvorojenec, ga vsa žlahta oceni, da gre za genija, ki ga je potrebno skrbno čuvati. Bog obvaruj, da se ne bi poškodoval . Če se ureže v prst, lahko gre po gobe njegova bleščeča kariera glasbenega virtuoza, ali morebiti celo srčnega kirurga...  V šolskih letih naj nabira znanje, ne pa da  izziva usodo in vtika prste v vrteči motor vevnika, mlatilnice,  mopeda, sesalnika. Telefon in računalnik še, vse ostalo je nevarno, strupeno, morda celo seva! Leta tečejo, izumili smo nove in nove fakultete, pogosto zaradi profesorjev, ne pa iz potreb po praktičnih znanjih. Delodajalci se njihovih diplomantov bojijo, pogosto pa po prvih poizkusih znebijo,  saj se  zgolj s tipkovnico v roki ne da obvladati stroja. Po tem pa sledita jok in stok. Morda celo odvetniki, ki direktorje obtožijo trpinčenja in nadlegovanja!
Povsod potrebujemo kader z dobrim praktičnim znanjem. V naši stroki je potrebno vzeti pot pod noge, splezati na kašen antenski stolp, da ne govorimo o znanju žaganja, vrtanja, varjenja in spajkanja – pa čeprav si inženir elektrotehnike. 
A tako cenjene praktične vzgoje je vse manj. Iz veliko osnovnih šol je izginil dober tehnični pouk – zakaj že? Včasih so kakovostne srednje tehnične šole ječale pod bremenom velikega vpisa, danes so oddelki bolj prazni kot ne, saj tako znanje ni cenjeno.


BLEŠČEČE MEDIJSKE OSEBNOSTI

Velikokrat smo zato krivi tudi mediji. Na nacionalnih televizijskih ekranih, od jutra, do večera, v družabnih programih najdejo prostor vedno eni in isti obrazi, ki med drugim vedo povedati, da so maturanti elitnih ljubljanskih srednjih šol, da so študirali v tujini in da so danes ful slavni. Na prste  lahko preštejemo predstavljene uspešne mlade z mogoče nižjo ali manj cenjeno strokovno izobrazbo, a svoje delo opravljajo s srcem.


PRVI KORAK DO BUTALSKEGA KOVAČA

In .. to je le nekaj  korakov do situacije, ko postaneš BUTALSKI KOVAČ! Ne poznate zgodbe Milčinskega? Z veseljem jo objavljamo!


Na sliki: motiv iz serije znanih mojstrov A je to?


Ivan Seljak

----------------------------------------------------------------------------------



V Butalah imajo bistre rokodelce.

Je boter srečal botra z gorjačo v roki in s težko torbo na rami in ga vprašal: »Kam pa, kam, boter Dideldač?«

Mu odgovori boter Dideldač: »Ej, sem pa tja, malo po svetu grem, čevljarit!«

Se začudi oni: »Kaj, ali znaš? Nisem te še videl, da bi kdaj vlekel dreto.«

Se mu odreže boter Dideldač: »Če ne znam – sem pa tja – bom pa druge učil.«

Pa ni doživel boter Dideldač posebnih časti po svetu s svojo mojstrijo, sem pa tja, nego se je kmalu vrnil z gorjačo v roki in s prazno torbo na rami.

Ta mojster je imel sina, tudi sin bi bil skoraj postal nezaslišan mojster, ni mu dosti manjkalo, in je bila historija ta.

Ime je bilo sinu Naca in so mu rekli »štremljasti« in se mu je od vseh rokodelcev zdel najbolj postaven kovač. Tepanjčani se ponašajo s kovačem, ob cesti dela vpričo sto oči in iskre švigajo okoli njega in daleč naokoli se mu sliši oblastno kladivo. Pa je dejal Naca štremljasti očetu Dideldaču, da bi šel in se učil za kovača, če bi se kod znašel mojster, da ne bo prehud.

Oče mu je rad poslušal to besedo in je dejal: »Pameten si, moj sinko, sem in tja, k bratu svoje matere boš šel, ujec se mu pravi, ni daleč od tod, tri ure hoda. Ta je kovač, kar se pravi dober kovač, in te mu bom priporočil, sem in tja. Pa mu lahko tudi dam kak tolar, da te ne bo učil zastonj.«
In se je oče Dideldač resnično zmenil z mojstrom ujcem tako, da bo sin samo gledal, kako delajo drugi, učile se mu bodo oči, pa bodo znale roke in ne bodo kaj trpele.

Tako je Naca štremljasti študiral kovaštvo in so mu potekla leta. Butalci so že šteli dneve, kdaj dobe svojega mojstra kovača, oče Dideldač pa je pričel pripravljati kovačnico, lepo ob cesti da bo stala, sem in tja, kraj Butal in pod klancem, da bo voznikom pri rokah.

Pa je prišel dan in se je Naca štremljasti vrnil v Butale in je imel na veliki poli pismo in pečat, da se je resnično tri leta učil kovaštva. Vesoljne Butale so se zbrale okoli kovačnice, da bodo videle, kako bo domače seme sebi v prid in Butalam v ponos opravljalo imenitno kovaško rokodelstvo.

Pa se je pričel Naca štremljasti sukati okoli nakla, v eno roko je dobil klešče, s kleščami je prijel železo, v drugi je vihtel kladivo, kakor so se mu bile naučile oči, in je pogumno razbijal po železu in mimo železa tudi.

Butalski možje so spoštljivo zijali in se čudili in so vprašali: »Mojster Naca, kaj bo to?«

Mojster Naca je imel prvikrat klešče v rokah in kladivo, oboje je bilo težko in je čutil, da mu kladivo in klešče po svoji volji obračajo roke, in je dejal: »Pokazalo se bo, kar bo. Če bo špičasto, bodo vile, če bo široko, bo lopata.«

Pa so možje še bolj zijali, kaka mojstrovina se bo razodela izpod rok mladega mojstra.

Ta pa je potil mrzel pot, železo se mu ni maralo vreči ne po vilah ne po lopati. Roka mu je pešala, iskre so ga pikale, še bolj ga je bilo sram, pa je ročno skočil iz kovačnice in železo vrgel v grm.

V grmu je ležal volk. Oplazilo ga je vroče železo, zatulil je in zbežal v gozd.

Pa so se prestrašili Butalci in so mislili, volk da je postal iz železa, in so dejali: »Nak! Volkovi niso koristna žival, mi Butalci jih pobijamo. Ti pa da nam bi jih na novo koval? Ne boš! Če ste kovači taki, rajši ne maramo kovača v Butale!«

In so mu zaprli kovačnico.

Komentarji

Oddajte svoj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, si lahko tega ustvarite brezplačno!

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Primorskega vala. Prosimo, da se pri komentiranju držite teme in ne uporabljate sovražnega govora.

Bodite prvi pri komentiranju novice, oddajte svoj komentar!

V tej rubriki so objavljeni komentarji sodelavk in sodelavcev ter poslušalk in poslušalcev, ki nam podpisane pošljejo na naslov: info@primorskival.si. Vabimo vas k sodelovanju!

Preberite tudi



Pozabljeno geslo?

 

petek
29.03.2024
9°C / 19°C
sobota
30.03.2024
8°C / 22°C
nedelja
31.03.2024
10°C / 18°C