ČIČ NE DA NIČ, STALO PA MALO

Ko sem se pred dobrimi štirimi desetletji priključil kolektivu tovarne Eta v Cerknem, sem med drugim spoznal imenitnega humorista, pesnika in na sploh modrega moža – Angela Makuca. O njem so krožile številne anekdote, med drugim tudi za današnji čas zelo poučna zgodba.

Bilo je v časih, ko je nastajajoča tovarna zašla v hudo krizo, dela je primanjkovalo, bali so se odpuščanja.

Na oddelku, ki ga je vodil Makuc, so delavke nabirale drobne izolacijske obročke na palice, ki so jih uporabljali v proizvodnji grelnih plošč. Dela je bilo malo, pred malico so bile že gotove.

„Kaj bomo pa po malici delale?“ so zaskrbljeno vprašale.
„Ne skrbite, dela je več kot dovolj!“ je hudomušno pripomnil. Izdelke je odnesel v skladišče, jih razdrl, stresel nazaj v škatlo in se vrnil na oddelek.
„No, to pa boste delale po malici!“

Pogumni mož je na svoj način uvedel skrajšan delovni čas. In so bili vsi zadovoljni, tovarna je izšla iz krize.  Poučna zgodba se je ohranjala skozi desetletja, morda celo imena niso prava, a bi danes še kako prav prišla celotni slovenski družbi.

Ljudje potrebujejo delo, ne čakanja!

Že star slovenski pregovor pravi: Čič ne da nič, stalo pa malo.

Srhljiv klic po delu je Jani Kovačič sredi osemdesetih izrazil v svoji najbolj znani skladbi
(Imam roke, imam glavo, imam šole, prodajam tretjino svojega življenja najboljšemu ponudniku.
A kamorkoli pridem, kamorkoli grem, kamorkoli se obrnem, dela zame ni...)

https://www.youtube.com/watch?v=AWHBrlcjX-A


Verjetno me boste mnogi kritizirali: od oblasti zahtevaš delo, namesto, da bi jo pohvalil, ker nam je podarila bone za dopust...

Eh, spet se bom vrnil v stare čase, ko so okrog praznika Vseh svetih kmetje napekli „prešce“ za otroke.
Vsi so bili  srečni. Reveži so se najedli, bogati pa zadovoljni, ker se duše v vicah ne bodo „matrale“...

A le za en dan!


Ivan Seljak