DOLINA SOČE - TURISTIČNA BILANCA LETA 2024 V LUČI NOVIH ODLOKOV O PLOVBI

V jeseni 2023 so posoške občine uvedle nov režim plovbe na reki Soči. Ukinile so desetletje star skupni odlok, ki je na enoten način urejal plovbo na celotnem območju in uvedle vsaka svoja pravila igre. Najprej občina Kobarid, sledila ji je občina Tolmin. Občina Bovec je sicer ostala na starih pogojih, a bovškim ponudnikom to ne pomaga kaj dosti, saj se za plovbo najbolj zanimiv del Soče konča v občini Kobarid. V tem prispevku nov plovbni režim komentiram kot celoto, saj prinaša posledice – ne glede na tri različne odloke, ki so formalno omejeni na občinske meje – na območju celotne doline. Tudi sicer menim, da resnega turističnega produkta kot naj bi plovba na Soči bila, če želimo, da bo kvaliteten in uspešen, ni mogoče razrezati in omejiti na tri občine; razvijati ga je potrebno skupaj.

Oktobra 2023 sem kot zainteresiran občan in turistični ponudnik občine Tolmin županu naše občine poslal svoje pripombe na pripravljeni odlok o novem plovbnem režimu. Dodal sem tudi orientacijsko oceno predvidenih negativnih učinkov, ki jih velja v dolini pričakovati, če bo nov režim sprejet. Pripombe sem poslal v dobri veri, da bi dodal še kakšen pogled in argument v razpravo, v kateri so po moji oceni manjkale elementarne stvari, kot npr. ocena posledic odloka za turistično gospodarstvo. Župan je obravnavo mojih pripomb zavrnil, ker naj bi po njegovem mnenju favorizirale eno stran, ker naj bi bile pretirane in subjektivne in ker je menil, da bi moje mnenje lahko razumeli kot poskus neregistriranega lobiranja. Za koga naj bi lobiral, ni razkril.

V svoji oceni sem izpostavil dva izmed možnih problemov. Najprej, da so kajakaši zelo pomemben segment, ki polni kapacitete na začetku sezone, in da je zaradi novega odloka pričakovati največji izpad realizacije prav v izven sezonskih terminih; in drugo, da bo tudi ob manjšem obisku ljubiteljev Soče prihodek občin na račun drastičnega dviga cen dovolilnic zagotovo višji, negativne posledice pa bodo v celoti plačali turistični ponudniki, ki bodo zaslužili manj. Statistični zavod (SURS) je par dni nazaj objavil podatke za celotno leto 2024, vsakdo jih lahko preveri na njihovem portalu. Obe moji predpostavki sta se žal več kot prepričljivo uresničili.

Skupen turistični obisk v Dolini Soče v letu 2024 na prvo žogo lahko ocenjujemo pozitivno, saj je skupno doseženo število nočitev 2% višje od predhodnega leta, vendar oba problema, ki sem ju izpostavil, še vedno obstajata:

• Če gledamo izven sezonske mesece, obdobje torej, ko so kajakaši najbolj pomembni in v katerih jih ne moremo na hitro nadomestiti z drugimi gosti, kot je to možno narediti julija in avgusta, smo v obdobju april-junij 2024 in september-oktober 2024 v dolini v primerjavi z letom 2023 izgubili 39.550 nočitev; v juliju in avgustu pa smo pridelali 60.772 nočitev več. Goste torej izgubljamo v terminih, ko jih najbolj potrebujemo, rast pa se nam dogaja v času, ko veliko ljudi meni, da je turizma že preveč. Sezonska konica, realizacija v juliju in avgustu, se je tako iz lanskih 58% povečala na 61% (povprečje za Slovenijo je 36%), kar je natančno nasprotna smer od dogovorjene v strategiji.

• Če pogledamo rezultate po občinah, je povezava s plovbnim režimom očitna. Največji minus v izven sezonskih mesecih (-32.350 nočitev) beleži občina Bovec, ker je v Bovcu največ športnih agencij, ki se ukvarjajo s plovbo in največ namestitev, ki jih polnijo kajakaši in drugi ljubitelji Soče. Procentualno zelo podoben a glede na kapacitete sorazmerno manjši, pa še vedno velik izpad beleži občina Kobarid (-11.457 nočitev). Obiska v občini Tolmin nov režim ni prizadel, ker je tolminski del Soče manj zanimiv in ker Tolmin nima nobenega ponudnika, kamor bi obiskovalci prihajali prvenstveno zaradi plovbe. Percepcija mednarodnega trga pač ni enaka percepciji odločevalcev, ki sprejemajo odloke. Kot je Kobarid sinonim za prvo svetovno vojno in Tolmin za jadralno padalstvo, je Bovec z najdaljšo outdoor zgodovino sinonim za kajak in rafting na Soči in zato nosi največji del posledic.

• Če gledamo finančni učinek, je bilo v medijih predstavljeno kot velik uspeh dejstvo, da so občine v skladu s poročilom Medobčinske uprave pobrale za impresivnih 827.770 € pristojbin, nihče pa se ne vpraša, za kakšno ceno. Če zelo preprosto predpostavljamo, da vsak obiskovalec na dan porabi skromnih 60

  
  

  € (nočitev, hrana, pijača, restavracije, trgovine, programi, vstopnine, prevozi …, povprečna poraba je gotovo večja, a upoštevajmo, da večji del kajakašev spi v cenejših kampih) – dobimo pri 43.807 izgubljenih bovških in kobariških nočitvah 2.628.420 € minusa na računih ponudnikov; izguba ponudnikov torej več kot trikratno presega nove dodatne prihodke občin.

• Navedenemu lahko dodamo še padec ugleda destinacije, saj smo z novim režimom, ki plovbe ni samo enormno podražil, ampak tudi močno zakompliciral – namesto prej ene dovolilnice morajo sedaj obiskovalci za vsako občino kupiti svojo – naredili velik korak nazaj in zelo jasno pokazali, da se tri občine med sabo ne zmorejo dogovoriti o skupnem pristopu in upravljanju skupne reke.

Da lahko navedeno pripišemo novemu plovbnemu režimu, potrjuje tudi dejstvo, da je bila realizacija v istih izven sezonskih mesecih na nacionalni ravni v letu 2024 višja kot v letu 2023. Letna rast je bila zaradi navedenega izpada v Dolini Soče za 3% manjša kot na nacionalni ravni.

Če pogledamo odzive v medijih, se ponuja vtis, da so občine in župani s turistično realizacijo leta 2024 zadovoljni, ker je bilo skupno število nočitev 2% večje; da je uspeh, ker je nov plovbni režim prinesel dodatne prihodke v občinske proračune in da ni imel negativnih posledic. Če pogledamo realizacijo po mesecihc, pa hitro ugotovimo, da za tovrstno zadovoljstvo ni realne osnove. Dolina je izgubila velik delež nočitev v najbolj zahtevnih mesecih, z rastjo v juliju in avgustu pa se je že tako velika obremenitev v konici sezone le še povečala. Ob taki politiki« kasiranja«, namesto politiki razvoja, bo Dolina Soče kot celota vedno ostala nizkocenovna sezonska destinacija. Redki odlični ponudniki, ki se vsemu navkljub borijo za celoletno poslovanje, pa bodo še naprej izjeme.

Ne delam si utvar, da bodo občine stopile korak nazaj in se odpovedale prihodkom, ki so jih pobrale v minulem letu (zanimivo bi bilo pogledati v proračune, ali bodo ta sredstva res namenjena krepitvi varnosti in kvalitete plovbe, kot so obljubljali). Primerno in odgovorno pa bi bilo, da naredijo resno analizo učinkov in da odpravijo vsaj največje odklone. Sam sem v svojih neupoštevanih pripombah predlagal še najmanj dve stvari, ki bi vsaj malo ublažile situacijo. Kajakaše in raftarje bi morali obravnavati ločeno, ker sta to dva različna segmenta, ki se obnašata na različen način. Nov režim je ceno raftinga na najbolj zanimivem delu Soče povečal za 20%, ceno dovolilnice za kajak pa za drastičnih 333%, zato je drastičen izpad kajakašev edini možen izid. Če bi tudi ceno dovolilnice za kajak dvignili za 20%, bi bil izpad obiska zagotovo veliko manjši. In drugo, ceno dovolilnic bi morali prilagajati sezoni. Julija in avgusta, ko je gostov dovolj, bi lahko bila višja, v pred in po sezoni, ko se je treba boriti za vsakega gosta posebej, pa bi morala biti stimulativna in ne odbijajoča, kot je sedaj. Glede na to, da iz poročila MO izhaja, da je bilo 57% pristojbin pobranih v juliju in avgustu in da največji del teh prihodkov najverjetneje prispevajo raftarji (ločene evidenca raftarjev in kajakašev žal ni), obstaja možnost, da bi z bolj premišljenimi pogoji in stimulativnimi cenami dovolilnic izven sezone ponovno okrepili število prihodov; preživetje ponudnikov bi bilo lažje, skupen prihodek občin pa zaradi večjega števila prodanih dovolilnic ne bi bil bistveno manjši.

In še ocvirek za konec, ki me je tudi malce vzpodbudil k temu zapisu. Leta 2020 smo v Turizmu Dolina Soče preko programa LAS pridobili sredstva in podpisali pogodbo za izdelavo energetsko avtonomnega sistema monitoringa na reki Soči. Izvajalec bi moral do konca leta 2021 na šestih izbranih lokacijah, ki v celoti pokrijejo ključne odseke plovbe, razviti in postaviti merilne naprave in zagotoviti evidentiranje plovil. Podatki naj bi se preko mobilnega omrežja prenašali v oblak, preko programskega vmesnika bi morali biti dosegljivi naročniku in vsem zainteresiranim. Moje izhodišče je bilo takrat in je še vedno, da so verodostojni podatki predpogoj za čiste račune in osnova za odgovorno odločanje. Še vedno menim, da bi ta sistem morali udejanjiti. Konec istega leta sem zato, ker se župani med sabo niso zmogli dogovoriti elementarnih stvari o financiranju zavoda, (in še vedno se ne zmorejo) odstopil kot direktor TDS. Tekoče naloge, vključno z monitoringom, sem predal nasledniku, a v nadaljevanju o projektu, v katerega je bilo vloženih 125.000 €, ni bilo več dosti glasu. Ko sem preverjal podatke o plovbi za leto 2024, sem videl, da je OS Tolmin poročilo MO o plovbi obravnaval na svojem decembrskem zasedanju, zato sem si zadevno točko odprl na posnetku seje. Na tej seji je na vprašanje enega izmed svetnikov, kaj je z monitoringom, župan odgovoril, DA »LAIČNO SUMI, DA JE PRI TEM PROJEKTU PRI TAKRATNEM DIREKTORJU PRIŠLO DO MALVERZACIJ«. Če župan misli resno, bi bil dolžan te sume predati pristojnim in pooblaščenim organom. V nasprotnem primeru pa je tovrstno namigovanje, ki si ga na moj račun ni privoščil prvič, v okoljih, kjer obtoženi nima nobene možnosti odgovora in še posebej v vlogi župana na občinskem svetu, čisto navadno podtikanje in klevetanje (besedo je uporabil sam). Poskusi osebne diskreditacije ljudi, ki razmišljajo drugače, bodo težko primerna pot k boljšim odločitvam.

Seveda je moja ocena subjektivna, tako kot so subjektivna vsa mnenja prav vseh udeležencev v katerikoli debati. S to razliko, da imam pri zadevni tematiki za svojo oceno veliko več strokovne podlage, kot marsikdo, ki na koncu sprejema odločitve. Naši izvoljeni predstavniki v občinskih organih skozi sprejemanje občinskih odlokov urejajo pomemben del našega življenja. Seveda so sprejeta pravila, ki naj bi bila v prvi vrsti usmerjena v skupno dobro, tudi odsev političnih prioritet, ki so med opcijami različne in seveda imajo sprejeti ukrepi za različne segmente prebivalcev različne posledice. Enim koristijo bolj, drugim manj, tretjim sploh ne, v nobenem primeru pa ne bi smeli povzročati škode. Aktualni odloki o plovbi segmentu turističnih ponudnikov in občanov, katerih dejavnost je neposredno vezana na reko Sočo, povzročajo neposredno gospodarsko škodo. Kakšne bodo korist bo znano, ko bomo videli, kam bodo vložena zbrana sredstva. Dvomim, da bo pretehtalo, v vsakem primeru pa gre za nekorektno jemanje prihodkov enemu segmentu, da bomo zadovoljili ne ve se še katerega. In ne nazadnje so tudi napake del življenja. Načeloma naj bi se na njih nekaj naučili in z njihovo pomočjo prišli do boljših rešitev. Analiza minule sezone kaže, da režim urejanja plovbe, tak kakršen je, ni bil zadosti premišljen. Izkušnja bi morala biti osnova za ponovni razmislek in za primerno spremembo obstoječih pravil. Vesel bom, če se bo izkazalo, da moj dvom, da bi se to res lahko zgodilo, ni upravičen.

Janko Humar