DA NE BI POZABILI ...

Torek, 24. oktober 2017

Prišel sem do preprostega zaključka: mir branimo s tem, da ohranjamo strah pred vojno. Nič ni bolj zdravega od strahu za ohranjanje človeškega rodu. Sporočilo zgodovine je jasno: če se je Evropa vrgla v brezno in je v stanju, da se obnaša kot mesečnik, se je to zgodilo zato, ker je pozabila na vojne iz preteklosti.


Od tu izhaja prepričanje, da se mir lahko opira le na našo pošteno sposobnost gojiti spomin in preprečiti, da naše praznine v spominu zapolnijo zlonamerni sejalci razdora. Z veliko zaskrbljenostjo opažam, da ta sposobnost peša. Prav med svojimi potovanji po vojnih frontah sem namreč prvič zaznal prve znake škripanja evropske hiše. V Evropski zvezi nekaj ni delovalo že takrat, tik pred letom 2014. V Bruslju niso znali izkoristiti izjemne priložnosti, da bi ponovno strnili Evropejce s tem, da bi jih opomnili na tragedije, ki so v preteklosti povzročile ločevanja. Ni bilo takrat slišati visokih govorov, ki bi bili sposobni se dvigniti in leteti nad posameznimi narodi in njihovimi pristranskimi interesi.


Slišati je bilo le neuglašen koncert: francoske godbe na pihala in molk Nemcev, evforijo Poljakov za njihov narodni preporod in zamero Madžarov zaradi njihove liliputanske države. Belgijci proti Nemcem, Hrvatje proti Srbom, zbegane Angleže ujete v bolno nostalgijo za izgubljenim imperijem in že pripravljene na izbiro Brexita. In v Bruslju so bili zmedeni, diplomatsko tihi, da ne bi razburili te ali one bivše vojskujoče se države.


Začel se je oblikovati velik povratek k secesijam, ksenofobijam, žičnim oviram in mejam. Zaradi vsega tega sem prišel do nekaterih praktičnih zaključkov. Pomislil sem, da je za rešitev Evrope potrebno poživiti spomin na prvo svetovno vojno. A kako?


Sit sem bil spominskih slavij in proslav. Godbe na pihala in dviganje zastav niso več služile ničemur. Žive priče dogodkov so umrle, kolektivni spomin se je skrajšal in mladina ima na razpolago revolucionarna komunikacijska sredstva, ki jih je treba upoštevati. Potreben je bil nov način pripovedovanja. A kateri?


To sem razumel neko noč med nevihto, ko sem spal v majhnem šotoru prav tu, na tej gorski fronti nad dolino Lepene. Rumeni, rdečkasti, zeleni bliski so razsvetljevali prostor med Krnom in Kaninom, vlekla jih je neizmerna gmota starega železa, ki še vedno leži pod zemljo na obeh bregovih Soče. Gromi so bobneli kot topovski streli in odmev jih je postoteril. Medtem ko je deževalo, tudi v moj šotor, sem ponovno prebral pisma takratnih vojakov in se zavedel, da so mi veliko več pomenila kot takrat, ko sem jih bral zaprt v svoji knjižnici.


Na tistem mestu sem razumel, kaj je manjkalo spominu. Ni dovolj razumeti z umom. Treba je čutiti, s telesom. Tista vojna je človeškemu telesu povzročila nekaj, česar ni nikoli prej doživel. Zato je bilo potrebno obuti tiste gojzarje in obleči tiste uniforme, se povzpeti na tiste bregove, na njih spati pokriti z neprimernimi platni, nositi težo, ki so jo imeli na ramenih tisti fantje, približati se fronti na tistih železnicah in nato nadaljevati peš z muko. Poslušati tišino Zemlje brez tabličnega računalnika in električne luči.


Preprosto rečeno, bilo je potrebno zamenjati spominske proslave z nečim starejšim, da prikličem njhove sence, in to do skrajne meje avtosugestije. Vživeti se in sklicati na zbor sence. Tiste fante iz prve vojne, vam prisegam, sem slišal in to večkrat. Slišal sem jih v Ypresu, na belgijski fronti, kjer vsak večer točno ob osmih trobentači zaigrajo Tišino pod ogromnim lokom vrat Menin, v katera so vklesana imena 120 tisoč britanskih vojakov, trupla katerih so izginila v blatu Flandrije. Med tistim preprostim obredom so vsi osuplo molčali in na koncu le s težavo prihajali k sebi, tolikšna je bila ginjenost, ki so jo doživeli.


Slišal sem jih v pokopliščih v Karpatih, kjer se je zdelo, da jih okrog pokopališč poslušajo vojske bukev, javorov, brez, jelš, postavljene v pozor kot grenadirji in s koreninami zaritimi v telesa naših dedov.


Slišal sem jih tudi tukaj, v tej dolini med Tolminom in Julijskimi Alpami, kjer vse, od cerkvice na Javorci do Ruske kapele, od majhnih lesenih mostov čez Sočo do strelskih jarkov na Kolovratu, opozarja na skrb za vzdrževanje krajev ter na intimen in ganljiv odnos domačinov do spomina.


Slišal sem jih predvsem v Kobariškem muzeju, ki je spremenil usodo celotne doline, saj bi brez njega ostala neznano obrobje.


To je časovni stroj, premestitev v zgodovino, prostor kamor je treba vstopiti oprezno v znak spoštovanja do Senc, ki tu bivajo. Če bi sam ostal čez noč v muzeju, sem prepričan, da bi slišal tiho šušljanje v številnih jezikih, šuštenje vojaških plaščev, premikanje nabojnic in lahko topotanje gojzarjev po suhem jesenskem listju ali po skorji snega ob koncu zime.


Videl bi iti mimo češke ključavničarje, pastirje iz Abrucev, trgovce s konji iz Hercegovine, sibirske gozdarje, piemontske železničarje, židovske izvoščke iz Galicije, kmete iz Emilije, dalmatinske čolnarje in še rudarje iz siciljskih rudnikov žvepla, samotarske hribovce Hutsule, ciganske jezdece.


V Kobariškem muzeju je tudi rekonstrukcija vojaške kaverne, ki prikazuje vojaka, ki piše očetu. Sliši se vojakov glas in v ozadju pesem Stelutis alpinis v znak spoštovanja do vojakov, ki so padli na bregovih. Rekonstrukcija je strašno vznemirljiva. Videl sem nekatere Nemce, ki so iz tiste sobe prihajali s solznimi očmi.


Na ta način gradimo Evropo. Bolj uspešno kot z govori stotih politikov.



Paolo Rumiz (prevod: Jole Namor)


Govor ob Dnevu muzeja, Kobarid, 21. 10. 2017.

Na fotografiji: R.A. Hoger: Bitka za Doberdob

Komentarji

Oddajte svoj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, si lahko tega ustvarite brezplačno!

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Primorskega vala. Prosimo, da se pri komentiranju držite teme in ne uporabljate sovražnega govora.

Bodite prvi pri komentiranju novice, oddajte svoj komentar!

V tej rubriki so objavljeni komentarji sodelavk in sodelavcev ter poslušalk in poslušalcev, ki nam podpisane pošljejo na naslov: info@primorskival.si. Vabimo vas k sodelovanju!

Preberite tudi



Pozabljeno geslo?

 

torek
19.03.2024
6°C / 18°C
sreda
20.03.2024
2°C / 18°C
četrtek
21.03.2024
4°C / 18°C