UNESCOVA KULTURNA DEDIŠČINA, KI MEŠČANOM NE MORE BITI V PONOS

 Že leta in leta nemočno gledam uničevanje naše kulturne dediščine – dediščine stoletnega rudarjenja. Kajzer park. Vhod v park krasi tabla Unescova kulturna dediščina. Sramota, ki nam meščanom in meščankam Idrije nikakor ni v ponos, ker kaže na naš odnos do kulturne dediščine.  Prav nikjer ne piše, da se vstopa v sramoto, ki je lahko tudi smrtno nevarna. Vendar komu to mar.

Moje opozarjanje na facebook profilu tudi ne pomaga kaj dosti, zato sem se odločila napisati ta apel. Ker menim, da se nekdo mora oglasiti v zvezi z uničevanjem naše dediščine.
Da se vrnem k vsebini, na katero želim opozoriti. Za skupnost in posameznika je kulturna dediščina neprecenljivega pomena, prvič zaradi kulturnega, simbolnega, verskega, vzgojnega in razvojnega potenciala.
V Ustavi Republike Slovenije je v 5. členu dikcija, ki pravi: »Država na svojem ozemlju … skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije.«

Ustava Republike Slovenije v 73. členu določa tudi naslednje: »Vsakdo je dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike. Država in lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine.«

Določbe Ustave Republike Slovenije državi nalagajo dolžnost, da skrbi za nepremično kulturno dediščino na njenem ozemlju, in ji pri tem dajejo možnost, da proti odškodnini omeji lastninsko pravico posameznikov. Iz navedenega sledi, da ni prav nobene zakonske podlage, da lahko Komunala Idrija d.o.o. že več let uničuje Kajzer park.

Če se navežem še na Zakon o varstvu kulturne dediščine, naj napišem, da  kulturna dediščina predstavlja vse dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih Slovenke in Slovenci, pripadnice in pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti in romske skupnosti ter drugi državljanke in državljani Republike Slovenije opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, etnične pripadnosti, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Kulturna dediščina vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom skozi čas ter se deli na materialno in nesnovno kulturno dediščino. Materialno kulturno dediščino sestavljata premična in nepremična kulturna dediščina.

Prevečkrat se pozablja, da prav skrb za nepremično kulturno dediščino daje dodano vrednost, s tem se poveča turistični obisk, posledično pa daje zaslužek ponudnikom v mestu.
Obenem pa apeliram na občinske svetnike, da niso Svetniki, še posebej na tiste, ki že več mandatov skrbijo za parcialne interese, da bo asfalt do njihovega dvorišča. Da pogledajo tudi v širino, ker jih občani in občanke Idrije plačujemo, da delajo za javno dobro, ne pa za svoje parcialne interese. Prav tako ne smemo pozabiti, da v Idriji živimo meščani in meščanke, ki si končno po več desetletjih zaslužimo, da se mestu da vsebina. Vsebino pa mestu daje kultura.   
Po drugi strani pa nepremična kulturna dediščina s svojim estetskim videzom in simbolno vrednostjo povečuje privlačnost posameznih območij za večji turistični obisk.

Da ne bo izgledalo to pisanje kot eno jamranje brez predlaganih rešitev, bomo ob zagotavljanju sredstev, potrebnih za vzdrževanje naše nepremične kulturne dediščine, spodbujali investicije v gradbeništvo, kar pa daje pozitivne učinke na javne finance. Vse to je mogoče doseči skozi sistem davčnih olajšav, da bomo imeli sredstva, ki bodo zagotavljala vzdrževanje nepremične kulturne dediščine. 

Natalija Kovač Jereb