KAJ JE S SAMOPODOBO CERKLJANOV (IN ŠE MNOGIH DRUGIH)

Na nedavnem srečanju mladih (startupovcev) v Cerknem je več sogovornikov opozorilo na negativno samopodobo, ki jo krajani že več let nosijo v sebi. Prepričan sem, da so zadeli žebelj na glavo - saj prav v tem tiči pomanjkanje samoiniciative.

Morda bi bilo prav, če bi pobrskali po zapisih uveljavljenega filozofa, učitelja joge Ridhanatha Svamija, ki se že v najstniških letih ni mogel sprijazniti z moralo ameriške družbe. V svoji knjigi Pot domov opisuje njegovo odisejado, ko je kot štopar brez prebite pare prepotoval Grčijo, Turčijo, Iran, Afganistan, Pakistan in na koncu Indijo. Živel je kot potujoči asket, najprej v gozdu s himalajskimi jogiji, pozneje pa s številnimi guruji in duhovnimi praktikanti v Indiji in Nepalu. Na koncu ga je pot pripeljala v sveti kraj Vrindavan, kjer je našel svojo duhovno pot, bhakti jogo, in učitelja.

Kaj menite, ali med svojimi sokrajani ali kar pri sebi najdete ljudi s slabo samopodobo.

Tu je šest značilnosti, ki bi se jih morali čim prej znebiti:

1) Ljudje z nizko samopodobo radi opravljajo. Zakaj? Ker jim to daje zadovoljstvo. V sebi so namreč prazni. Samozavestni ljudje pa govorijo o svojih idealih, ne o napakah drugih.

2) Človek z nizko samopodobo rad kritizira, kdor pa je vsaj malo notranje izpolnjen, spoštuje druge. Do njih je naravno spoštljiv in ljubeč.

3) Človek z nizko samopodobo je nadut. Misli si: „Kaj vse sem dosegel, osvojil sem države, prislužil sem si milijone, zmagal sem na tekmovanjih itd." Zelo si prizadeva prepričati druge, kako je pomemben, uspešen in kaj je dosegel.

Tisti, ki je zares samozavesten, pa je skromen. Zakaj? Ker mu ni treba delati vtisa na druge s ceneno domišljavostjo. Če smo v sebi šibki, se moramo bahati z vsemi velikimi ali majhnimi dosežki, da bi nam drugi dali priznanje in nas častili. Če pa smo notranje izpolnjeni in zaupamo vase, tega ne potrebujemo.

Nekoč mi je modrec v Himalaji rekel, da se naše zasluge za to, kar smo dobrega storili, skoraj popolnoma izničijo, če to komu povemo.

4) Ljudje si po navadi jemljejo zasluge za tisto, česar niso storili, in krivijo druge za tisto, kar so naredili. To je še ena od lastnosti človeka z nizko samopodobo. Išče izgovore in krivi druge za njihove navidezne pomanjkljivosti. Kdor pa je samozavesten, ne išče izgovorov, ne krivi drugih in prevzema odgovornost za to, kar je storil in česa ni, ter si vedno prizadeva, da bi se izboljšal.

5) Ljudje z nizko samopodobo so odvisni od tega, da jih drugi cenijo, častijo in priznavajo, tisti, ki zaupajo vase, pa so pripravljeni govoriti resnico in pravilno ravnati, tudi če drugi tega ne odobravajo. Še zlasti mladi so močno pod vplivom tistih, s katerimi se družijo.

Ljudje večinoma kadijo, pijejo alkohol in počnejo druge nedopustne reči samo zato, ker hočejo ugajati in si želijo, da bi jih drugi sprejeli, ne pa zato, ker to res radi počnejo.

Načelnost pa pomeni, da razumemo, kaj je prav, in to počnemo, čeprav nas drugi kritizirajo, se norčujejo iz nas ali se nam posmehujejo. Postopoma se bodo ti isti ljudje zatekli k nam, ko bodo v težavah, saj bodo videli, da smo načelni.

6) Tisti, ki imajo nizko samopodobo, so drugim zlahka nevoščljivi za uspeh. Kaj je nevoščljivost? To pomeni, da smo plitvi, notranje prazni, in imamo občutek, da nismo nič vredni. Zato moramo biti nekako sovražni in nevoščljivi do tistih, ki se nam zdijo boljši.

Kdor zares zaupa vase, vsem želi dobro. Ni mu toliko pomemben ugled, temveč značaj. Vseeno mu je, kaj ima in kaj lahko drugim dokaže z modo, govorjenjem in domačim pohištvom. Večjo pozornost namenja temu, kaj lahko da drugim. Pravo samozaupanje ne pomeni, da se posvečamo samo lastnemu egu. Umetnost prave samozavesti je, da postanemo nesebični, saj je to pot do notranjega zadovoljstva.

Zelo pomembno je razumeti, da pri pravem samozaupanju ne gre za to, kaj smo dosegli in osvojili, saj nam to ne prinese pravega notranjega zadovoljstva. Tako bomo vedno hoteli imeti več in več in več.

Prava samozavest pomeni, da najdemo izpolnitev in zadovoljstvo v tem, kar smo in kaj predstavljamo v svetu. Nekateri neumneži morda mislijo, da je takšno samozaupanje, takšen notranji mir, ovira za velike dosežke v tem svetu. V resnici pa je ravno nasprotno. Čistejši ko je naš namen, večji pogum in vero bomo imeli za doseganje stvari, ki si jih niti v sanjah ne moremo predstavljati.

Ko imamo takšno samozavest, vse postane lahko. Morda je miselno ali telesno naporno, vendar z voljo, zaupanjem in vero vse zlahka dosežemo.

Pa razmišljajmo skupaj z Ridhanathom Svamijem.

Na sliki: Ali ne bi bila boljša takšna samopodoba?

Ivan Seljak