UČI SE, DA TI NE BO TREBA V LJUBLJANO ALI CELO V TUJINO!

Torek, 02. januar 2018

V mojem obdobju delovanja na radiu, ki se je pričelo konec sedemdesetih, sem neštetokrat obiskal slovensko prestolnico, belo Ljubljano. Pa ne zaradi nostalgije po šolskih klopeh, pač pa zato, ker je to center slovenske oblasti, kraj, kjer se rojeva zakonodaja, kraj, ki ga preprosto moraš obiskati, če želiš kaj pomeniti. Neverjetno: kljub nepredvidljivemu razvoju moderne telekomunikacijske tehnologije je potrebno ta center moči vsako leto večkrat obiskati.

Pa zakaj, hudiča, je vse to potrebno, sem se pogosto spraševal!

Višek je dosegel dogodek konec leta, ko so me prebivalci Baške grape (sam ji raje rečem Dolina reke Bače) pooblastili, da sem člane Sveta za radiodifuzijo Slovenije prepričeval, kako pomembno bi bilo, da bi v tej zakotni dolini lahko poslušali domači lokalni radio, pa tudi, kako pomembno bi bilo, da bi varovanci Doma upokojencev v Podbrdu lahko preko Radia Ognjišče poslušali nedeljsko mašo.

Ta boj z mlini na veter nisem prvič bojeval. Že petič, pa morda tudi desetič po vrsti. Pred leti sem ljudi na istem položaju skušaj prepričati z zgodbo o poplavah Vsa vesoljna Slovenija je tedaj morala sočustvovati s premožnimi lastniki hiš na barju, ki jih je zalivala voda. To zgodbo smo lahko spremljali preko vsaj dvajsetih radijskih in prav toliko televizijskih programih. Istočasno pa prebivalci „grape“ niso mogli spremljati neurja, ki je divjalo v sosednji vasi...

Odgovor ljubljanskih oblasti je vselej enak: Počakajte na razpise, mednarodne koordinacije, spremembe zakonodaje...

No, to pa je res tolažba!

Pa se preselimo v zgodovino. Pa ne v obdobje neandertalcev, le nekaj desetletij ali, največ, stoletij nazaj. To so bili morda temni časi, a Slovenci smo bili v glavnem bolj enakopravni. Dobrih 130 let nazaj so po naših krajih berači raznesli novico o tem, da lahko ljudje govorijo po žici iz kraja v kraj.
Tedaj so se pojavili prvi telefoni,  Slovenija je že imela železno cesto. In dobrih sto let nazaj jo je imela tudi Baška grapa. Sicer zaradi vojaških potreb, pa vseeno – ti kraji so dobivali spodobne ceste....



Pred kratkim sem državnim uradnikom v Ljubljani  pomahal s knjigo Franceta Bevka. Ta je med drugim v petdesetih napisal čudovito, zelo preprosto, mladinsko delo Pisani svet. V njej v uvodnih poglavjih opisuje dolino pod rojstno vasjo, kasneje pa s pomočjo strica spozna „širno“ Slovenijo.
Ni potrebno obrniti veliko strani, pa že lahko preberemo:
„V prodajalni je bilo čuda dobrih in lepih stvari. Na policah so se ponujali celi kupi čokolade in pisanih bombonov. Iz gostilne pa se je razlegal radio. To je tista škatla, ki gode brez godcev. Blaže je stal na cesti in poslušal. Ali pa je čepel v bregu pod vasjo in gledal vlak, ki je hropel po dolini...“

Zanimivo, kaj? Tudi prebivalci Baške doline so lahko že v starih časih poslušali radio! Danes ga ne morejo. Vsaj tistega, ki si ga želijo, ne!
Mali Blaže je na moderno tehnologijo gledal skozi oči pastirja, v domači kraj se je vrnil, ko je spoznal širno Slovenijo, in ponovno postal – pastir. A ni obupal. Postal je velik človek.

Opisana zgodba je, vsaj, če jo beremo s srcem, zelo poučna. Velja za vse majhne slovenske kraje. Zanesljivo lahko trdimo, da  je bila Slovenija nekoč bistveno bolj enotna v razvoju. Vsaka nova tehnologija, ki je pričela spreminjati svet, pa je bolj nenaklonjena manjšim krajem. Dokler so kleni prebivalci sami  sledili razvoju, je še šlo. Spomnimo se samo telefonije: ko so bili centri prepredeni z žicami, so se prebivalci vasi odločili za kopanje jarkov za jambore, kupovali so kable, in pripeljali  telefon na svoje domove. Z lastnimi močmi so zgradili svoje pretvornike za prve televizijske programe. S prehodi na nove tehnologije je to vse bolj nemogoče. Mobilna telefonija je praktično neizvedljiva s prostovoljnim delom. Še manj svet digitalnih komunikacij. Razlike so večje in večje. Da ne govorimo o spodobnih cestah in drugih prometnih povezavah...

Ob tako velikih razlikah je  pravi čudež, da na območju od Godoviča, do Bovca, kjer živi samo 2 (dva!!) odstotka slovenskega prebivalstva, deluje toliko uspešnih gospodarskih družb.

Morda pa se bo v kratkem zgodil še en čudež – da se bo slovenski svet postavil na glavo. 

Zakaj že,  potrebujemo boljšo cesto, od Bovca, do Ljubljane? Zato, da bomo v eni uri v Ljubljani?
Narobe! Zato, da bodo Ljubljančani v eni uri pri nas!
Morda bodo politiki in uradniki s prestolnice prihiteli k nam z vprašanjem? Želite boljšo cesto, morda optično omrežje, več denarja za šolstvo. .. Dajte, predlagajte, saj nas plačujete... Naša skromna želja je le, da nam odstopite kakšnega zdravnika, ki jih v centrih tako primanjkuje!

In – morda se bo na koncu zgodil največji preobrat. Ko bo oče rekel malemu Blažetu:
Uči se, uči, sine, da boš lahko ostal v svojem kraju. V nasprotnem primeru boš ostal teleban in boš moral v Ljubljano ali celo v tujino!"


Ivan Seljak
 

Komentarji

Oddajte svoj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, si lahko tega ustvarite brezplačno!

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Primorskega vala. Prosimo, da se pri komentiranju držite teme in ne uporabljate sovražnega govora.

Bodite prvi pri komentiranju novice, oddajte svoj komentar!

V tej rubriki so objavljeni komentarji sodelavk in sodelavcev ter poslušalk in poslušalcev, ki nam podpisane pošljejo na naslov: info@primorskival.si. Vabimo vas k sodelovanju!

Preberite tudi



Pozabljeno geslo?

 

petek
16.11.2018
5°C / 14°C
sobota
17.11.2018
6°C / 12°C
nedelja
18.11.2018
4°C / 10°C